2026ED₁₃₈

2026 ED138 je transneptunsko telo: gmota ledu in kamnin, ki kroži okoli Sonca onkraj Neptuna, v istem območju kot Pluton. Objavljen je bil 27. oktobra 2026 v elektronski okrožnici Centra za male planete MPEC 2026-U85 in v skupnem sporočilu za javnost Observatorija Rubin in NOIRLab. Je prvi kandidat za pritlikavi planet, ki ga je našel Observatorij Vera C. Rubin v Čilu.

Uradno je kandidat. Da bi veljal za pritlikavi planet, mora biti dovolj masiven, da ga je lastna težnost oblikovala v kroglo, njegove velikosti pa še nihče ni izmeril. Če se potrdi, se bo pridružil petim pritlikavim planetom, ki jih danes priznava Mednarodna astronomska zveza: Ceres, Pluton, Haumea, Makemake in Eris (Rubin).

Oznaka je začasna in ni ime: »2026« je leto, »ED138« pa zapisuje, kdaj v letu je bilo telo prvič zabeleženo in katero po vrsti je bilo v tisti skupini. Pravo ime dobi pozneje, ko mu Center za male planete dodeli stalno številko (pravila IAU za poimenovanje).

Matthew Holman s Harvard-Smithsonianovega centra za astrofiziko ga je opazil zvečer 13. oktobra 2026 s programom pointdexter, ki ga je napisal skupaj s Kevinom Napierjem. Program poveže šibke zaznave z različnih noči, ki pripadajo istemu počasnemu, oddaljenemu telesu, in teče v Rubinovem sistemu za obdelavo teles Osončja (Holman in sod. 2026). Prva povezava je zajela 10 zaznav v 8 nočeh maja in junija 2026. Mario Jurić z Univerze v Washingtonu je nato v Rubinovih podatkih našel še 20 zaznav vse do 4. marca, skupaj 30 zaznav v 20 nočeh (Rubin).

Zakaj ga ni nihče našel prej, čeprav je tako svetel? Na nebu je daleč na jugu (deklinacija okoli −42°, v ozvezdju Južna krona) in le približno 12° od ravnine Rimske ceste, kjer gosta zvezdna polja preglasijo šibke premikajoče se pike. V Rubinovih podatkih večina posnetkov, ki ga zajemajo, ni imela čistega vnosa v katalogu, ker se je zlil z zvezdami (Holman in sod.). Isto iskanje je razkrilo 2.440 doslej neznanih transneptunskih teles; ED138 je med njimi najsvetlejši.

Ko je bila tirnica znana, so astronomi in ljubitelji pregledali stare posnetke. Zdaj ga poznamo s fotografskih plošč iz leta 1937 (observatorij Boyden, Južna Afrika), 1954 (Palomar) in poznejših pregledov Siding Spring, z infrardečih posnetkov VISTA iz let 2010 in 2011, s posnetkov kamere DECam od leta 2016 do 2023 ter iz petih sektorjev Nasine misije TESS (JPL, Rubin Community, Han in sod. 2026). Opazovalni lok je tako dolg okoli 88 let, najdaljši med vsemi transneptunskimi telesi razen Plutona (Sky & Telescope).

Tega še ne vemo, in kdor navaja eno samo natančno številko, ugiba. Astronomi poznajo le njegov sij, ta pa je odvisen od velikosti in od tega, koliko svetlobe površje odbija. Članek o odkritju iz sija izpelje približno 612 km, če površje odbije 25 % sončne svetlobe, 968 km pri 10 % in 1.530 km pri 4 %, verjetnejši pa se mu zdi razpon od 612 do 968 km (Holman in sod.). Sporočila za javnost to zaokrožijo na 600 do 1.500 km.

Že spodnja meja presega približno 450 km, pri katerih naj bi se ledeno telo samo oblikovalo v kroglo, zato je resen kandidat za pritlikavi planet. Članek opozarja na izjemo: zelo svetlo površje, prekrito z metanovim ivjem, bi ga zmanjšalo na okoli 320 do 400 km. Telo je rdečkasto, kar Jurić razlaga kot led, potemnjen z organskimi snovmi (National Geographic).